Arhitektura je kot glasba, zamrznjena v času. Omogoča nam, da se pomikamo nazaj in naprej v času. Arhitekt mora namreč načrtovati za sedanjost, upoštevati preteklost, obenem pa se zavedati prihodnosti, ki je praktično neznana. Obstaja le peščica arhitektov, ki so ustvarjali brezčasne objekte. Eden od njih je Jože Plečnik (1872–1957).
Ko je leta 1985 približno 15 % Ljubljane uničil hud potres, je bila obnova večine pomembnih javnih objektov in prostorov v naslednjih desetletjih zaupana ravno Plečniku. Obiskovalci mesta, ki imajo občutek za estetiko, se neizogibno zaljubijo v dela ljubljanskega arhitekturnega velikaša.
Plečnik je mistik modernizma. Živel in deloval je v kontekstu modernizma, a je navdih za svoje delo črpal na različnih koncih – vse od od egipčanske in etruščanske arhitekture pa do secesije, pri čemer je vplive vedno pomešal s svojimi edinstvenimi perspektivami. V zgolj eni od njegovih stvaritev, zapornici na Ljubljanici, lahko učen umetnostni zgodovinar zasledi elemente egipčanske, etruščanske, starogrške, rimljanske, manerističe in baročne elemente.
Oblikoval je tudi svojo lastno podobo. Bil je ekscentričen gospod in asket (kopal se je v hladni vodi, kavo pa je delal iz ječmena), ki se je oblačil kot tibetanski menih, upiral poroki (saj je bil, kot je pravil sam, že poročen z arhitekturo) in izogibal delu v metropoli, saj ni želel delovati v soju žarometov. Zato se je tudi vrnil v domačo Ljubljano, ki je bila v tistem času kot nekakšno kulturno zaledje, ter jo skušal povzdigniti v mesto vredno svojega imena.
Obstajajo torej arhitekti, ki so se držali uveljavljenih smernic in gibanj, in osamljeni geniji, ki so izoblikovali svoj edinstven slog in ga popeljali v višave. Z enim samim arhitektom je tako tesno povezana le peščica svetovnih mest. Dobrodošli v Plečnikovi Ljubljani.
