Med raziskovanjem Ljubljane boste pogosto naleteli na ime Jože Plečnik. Ta velja za eno najpomembnejših osebnosti v zgodovini mesta in za največjega slovenskega umetnika, ki je upravičeno zmagal na večjih arhitekturnih razpisih v mestu. A Plečnik je imel tudi svojega nasprotnika – uveljavljenega, a ne ravno najboljšega arhitekta Ivana Vurnika, ki je najbolje poznan po enem impozantnem objektu.
Vurnik se je izobraževal v šoli dunajskih arhitektov, v svoji domovini pa je začel ustvarjati leta 1912. V to ga je prepričal novi val nacionalizma, za katerega je bilo značilno obujeno zanimanje za tradicionalne oblike umetnosti in ljudskega ustvarjanja. Njegov slog je zaznamoval ornamentalizem – dekorativen slog, pri katerem je sama arhitekturna forma manj pomembna od ornamentov, ki jo krasijo.
Za Plečnikov povratek v Ljubljano je torej v veliki meri zaslužen ravno Vurnik, ki pa ga je kajkmalu prevzelo ljubosumje. Zavedel se je namreč, da se njegovo delo ne more kosati s Plečnikovim. Iskati je pričel izgovore za vsak razpis, na katerem je zmagal Plečnik. Ko je bil slednji imenovan za arhitekta, ki bo vodil gradnjo načrtovane Narodne in univerzitetne knjižnice, je Vurnik objavil tudi svoje načrte, za katere je trdil, da so boljši od Plečnikovih.
Za ugotovitev, da se Vurnik niti približno ne kosa s Plečnikovo genialnostjo, ne potrebujemo strokovnega kritika. Kljub temu pa je Vurnikova hiša, ki je bila leta 1921 zasnovana kot banka s stanovanjskim kompleksom, precej očarljiva. Najbolj izstopa barvna shema, za katero je zaslužna Vurnikova žena Helena – to velja tako za fasado v barvi lososa kot za rdeče-belo-moder interier banke.
Znamenitosti, ki jih boste prečkali na poti do Vurnikove hiše:
- Križanke,
- Mestni muzej Ljubljana,
- Narodna in univerzitetna knjižnica,
- Kongresni trg,
- Prešernov trg,
- Prešernov spomenik,
- Tromostovje
